Para-zebra.si

Kako se diagnosticira feokromocitome in paragangliome?



Če pacient nima znane genetske predispozicije za feokromocitome in paragangliome, jih je navadno težko diagnosticirati in odkriti. Za to je več razlogov: gre za redke oblike tumorjev, zato zdravniki nanje redko pomislijo, pa tudi izkušenj z njimi nimajo. Simptomi so lahko zelo raznovrstni in ni nujno, da trajajo ves čas, lahko se pojavljajo v epizodah. Če tumorji ne izločajo hormonov, pa je bolnik nasploh lahko brez simptomov.

Nevroendokrine celice so razpršene po vsem telesu ter proizvajajo, shranjujejo in izločajo biološko aktivne snovi. Te izzovejo različne bolezenske simptome, kot so rdečica, astmatični napadi, srčno popuščanje, kožne spremembe, bolečine v trebuhu in diareja. Kopica neznačilnih simptomov lahko vodi v napačno obravnavo bolezenskih znakov, tako da se bolezen največkrat pravilno diagnosticira šele pet do sedem let po njenem začetku, pogosto pa jih (naključno) odkrijejo pri obdukcijah.

Obstaja nekaj testov, ki jih lahko naroči zdravnik, če sumi, da ima pacient feokromocitom: 24-urni urinski test ketaholaminov in/ali metanefrina, test metanefrina in normetamefrina v plazmi, slikovna diagnostika (pri nas najpogosteje CT ali MRI slikanje).

Ker paragangliomi redko izločajo hormone, je pri njih najpogostejša slikovna diagnostika (CT, MRI, PET, MIBG...).

Simptomi <
> Zdravljenje